lucija.

Am spet sem živčna.
Pa jezna tudi.
Pa sploh nevem če je smiselno da se še dalje iščem v kupu teh razmetanih misli.
Al pa da samo sebe iščem v njem.
V odsevu njegovih oči, ko ga gledam.
Ja, spet mi meša glavo. Oz. spet sploh ni prava beseda. bol primerna bi bla npr. “še vedno”.
Očitno pač ma tisto s čim mene lahko ljudje do marsičesa pripravijo. On je prva taka oseba, ki jo poznam.
Rada bi, da bi mi blo vseeno. Saj na hipe mi je.
Večinoma pa ne.
Kr ga mam rada in me skrbi za njega.
Kr sem pač primorana gledat v njegove oči.
Dosti lažje bi blo če ga nebi blo zraven. Stokrat, tisočkrat lažje.
Samo je.
Zraven je vedno, ko sem žalostna, jezna, razočarana, tudi, če sem samo malo dlje časa tiho.
Ob pravem času uporabi prave besede, pa pravi pogled.
Pa me ma.
Se vem da se mi bo mogoče to v živlenju še stokrat zgodilo. Mogoče samo desetkrat.
Samo vseeno.
Vedno težje mu verjamem, samo mu. In dokler mu, je on tisti, ki igra, jaz pa tista, ki pleše.
Verjetno je cajt da se začnem odvajat od te odvisnosti od njega ker ga bom konec koncev redno videvala še samo eno leto.
In kak naj to nardim?
Za to ne obstaja društvo anonimnih odvisnikov od njega.
Razmišlanje o njegovih slabih lastnostih ne pomaga.
Kajkoli takega mi samo meče v glavo misel, da ni nihče popoln.
Ja, sovražim ga.
Baje tisti, ki sovražijo, ljubijo. (se se ne spomnim od koga sem to čula)
Ni enostavno preživlat tak vlki del dneva z njim.
Sploh ni enostavno bit v njegovi bližini.
Samo ga mam vseeno rada.
Zanimivo. Skozi čas je postal nekak zlo…moj.

samo whatever. itak sploh nevem kaj naj.
lp.