lucija.

Here we are again…

lucika — Mon, 01 Sep 2008 18:51:10 +0000

Jap, danes je prvi spetmeber. Prvi šolski dan. Sem že deveti razred. Kako hitro gre čas, ja…
Danes je bilo prav zanimivo gledati moje sošolce. Kako težko si je predstavljati, da je ostalo samo še eno leto…
Po drugi strani pa je bilo danes zjutraj zelo zanimivo gledati mojega brata, kako z napol zaprtimi očmi preverja, če je vse dal v torbo, če ima denarnico, telefon…In ja, zanimivo je bilo videti izraz na njegovem obrazu, ko sem ga čisto brez občutka (ki ga pred šesto zjutraj pač nimam) objela in mu zaželela vso srečo. Zanimiva je bila barva njegovega glasu, ko je rekel adijo. Vse to me čaka. Kmalu.
Prvi šolski dan ni bil nekaj posebnega. Po pouku smo šle na pijačo, potem domov. Šla sem še po urnik v glasbeno šolo, ovijala zvezke, pisala etikete. Pravzaprav bo letošnje šolsko leto nov izziv. Bomo videli, kako mi bo uspelo uresničiti moje cilje.
Do konca šolskega leta je še kar nekaj časa glede na to, da se ni še niti prav začelo. Ampak prepričana sem, da bo ta čas minil hitro. In kaj kmalu bom jaz stala pred vrati in s tresočim glasom rekla adijo…

Spet.

lucika — Tue, 19 Aug 2008 13:59:45 +0000

Lp!
Pisala nisem že celo poletje, oz. boljše rečeno vse od 28. maja. Ne bom rekla, da sem imela preveč dela s čimerkoli, da se mi ni dalo, da sem na blog pozabila, niti da sem imela premalo časa (čeprav ga preveč tudi nisem imela). Pravzaprav sploh ne bom iskala razlogov, zakaj nisem pisala, ker konec koncev to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem tukaj, da pišem, da javno razmišljam. Spet.

Šola in vse ostale obveznosti so se končale tako kot sem hotela in potihem tudi pričakovala. Na koncu mi je uspelo vse. Mogoče se je prav zaradi vseh teh želj in sekiranja na koncu nekje izgubil del mene. No, potem so se začele počitnice. Končno sem lahko vse skupaj zabrisala v najglobji kot omare in si vso sranje enostavno poskušala izbrisati iz glave. Zdelo se je, da mi uspeva. Vsak teden sem šla v knjižnico, brala sem res ogromno. Vse od kriminalk, ljubezenskih romanov, resničnih zgodb. Sposodila sem si celo Iliado in Odisejo-še malo, pa bom do konca prebrala Iliado. Za še ne 14 letno punco je to kar precej zahtevno branje. Ampak mi uspeva. Tako kot mi dejansko uspeva živeti.

No,potem sem sredi poletja dobila svojo sobo. Zaradi vseh teh prenov stanovanja pa tudi hiše na vikendu smo se odločili, da letos ne bomo šli na morje. Veliko sem pleskala, pomagala starim, dvigovala kakšne težke predmete, sestavljala omare in podobno. Pri vsem tem sem v bistvu kar uživala oz. res ne bi mogla reči, da me je vse to dolgočasilo ali mi bilo v breme.
Poleg tega, da mi ni bilo dolgčas, sem veliko časa preživela na vikendu, na katerem imamo tudi psa. Je najboljši, najlepši, najbolj priden in nasploh najbolj zlat pes kar sem jih kdaj videla. Imam ga raje kot marsikatero osebo. Z njim sem torej preživela ogromno časa, ga poskušala dresirati, se igrala z njim, ga naučila, kako se preskakuje ovire…Je neverjetno učljiv pes in učiti ga je bilo zelo zabavno. Veliko sem tudi risala, slikala-za vse to mi je med šolskim letom primanjkovalo časa.

Večkrat smo se tudi dobili z našo bando (haha, če nam lahko tak rečem kr res ne delamo nekih problemov) in šli plavat, pekli smo si koruzo ali pa se samo pogovarjali. Ampak skupaj smo bili majn kot lani. Verjetno sem se tudi zato nekako potegnila vase. Zdaj, na začetku avgusta sem se začela spreminjati v neko totalno zdolgočaseno, bedno, žalostno, samotarsko bitje brez volje do česarkoli. Očitno se zgodi se celo najbolj komunikativnim in najdružabnejšim ljudem na svetu. Tako da se zdaj večinoma iščem in se poskušam najti. Upam, da se bom do prvega septembra. Sicer ne vem točno, kaj je z mano narobe in res nisem prepričana, da mi kaj manjka. Preprosto se je nekaj zgodilo in enostavno ne vem, če bom še kdaj lahko ista jaz.

Čeprav-ko zdaj to takole berem, vse skupaj zveni zelo pretirano. Verjetno se takšne stvari dogajajo vsako minuto vsakega dne. Če samo pomislim na vse ostale stvari, ki se v tem trenutku dogajajo po svetu res nimam pravice, da bi se pritoževala ali smilila sami sebi. Bliža se šola, jaz pa si res želim še en mesec počitnic. Nekako imam občutek, da še nisem dovolj spočita, da še nisem pripravljena. Mogoče res nisem.

Ja, na dolgo in široko (celo širše kot daljše?) sem opisala moje poletje in moje težave. Mogoče nisem pristala na pravem planetu, mogoče ne spadam sem, mogoče se spreminjam z razlogom. še dobro, da ne verjamem v usodo in še dobro, da obstaja možnost da je vse to v moji glavi. Mogoče preveč gledam Clarka haha . No, še malo pa bo res pouk. Verjetno se mi bo uspelo spravit skupaj do takrat. Zdaj pa res obljubim, da bom pisala pogosteje.

sunshine.summer.it’s coming.

lucika — Wed, 28 May 2008 14:08:14 +0000

Ja, dejansko prihaja. Sonce (ki je pravzaprav že tu), poletje, konec šole. Vse to. Čeprav zaj spet zamenjujem temo. Spodoblo bi se čestitat mojemu blogu za prvi rojstni dan. Čeprav z nekaj dnevno zamudo. Ja, 25. maja 2007 sem napisala svoj prvi vpis. Zakaj? Do tega me je pripravla prijatlca Maša.
Ja, pisala sem marsikaj. Od čustvenih izlivov, pesmi, čistih gluposti, celo kakšnih pametnih zadev. Vglavnem vse.
Zaj pa nimam več časa pisat kr se morem it učit. Med počitnicami se nem mogla, morem izkoristit. (ha ha ha.).

lp.

yeah, right.

lucika — Fri, 16 May 2008 11:36:54 +0000

Am spet sem živčna.
Pa jezna tudi.
Pa sploh nevem če je smiselno da se še dalje iščem v kupu teh razmetanih misli.
Al pa da samo sebe iščem v njem.
V odsevu njegovih oči, ko ga gledam.
Ja, spet mi meša glavo. Oz. spet sploh ni prava beseda. bol primerna bi bla npr. “še vedno”.
Očitno pač ma tisto s čim mene lahko ljudje do marsičesa pripravijo. On je prva taka oseba, ki jo poznam.
Rada bi, da bi mi blo vseeno. Saj na hipe mi je.
Večinoma pa ne.
Kr ga mam rada in me skrbi za njega.
Kr sem pač primorana gledat v njegove oči.
Dosti lažje bi blo če ga nebi blo zraven. Stokrat, tisočkrat lažje.
Samo je.
Zraven je vedno, ko sem žalostna, jezna, razočarana, tudi, če sem samo malo dlje časa tiho.
Ob pravem času uporabi prave besede, pa pravi pogled.
Pa me ma.
Se vem da se mi bo mogoče to v živlenju še stokrat zgodilo. Mogoče samo desetkrat.
Samo vseeno.
Vedno težje mu verjamem, samo mu. In dokler mu, je on tisti, ki igra, jaz pa tista, ki pleše.
Verjetno je cajt da se začnem odvajat od te odvisnosti od njega ker ga bom konec koncev redno videvala še samo eno leto.
In kak naj to nardim?
Za to ne obstaja društvo anonimnih odvisnikov od njega.
Razmišlanje o njegovih slabih lastnostih ne pomaga.
Kajkoli takega mi samo meče v glavo misel, da ni nihče popoln.
Ja, sovražim ga.
Baje tisti, ki sovražijo, ljubijo. (se se ne spomnim od koga sem to čula)
Ni enostavno preživlat tak vlki del dneva z njim.
Sploh ni enostavno bit v njegovi bližini.
Samo ga mam vseeno rada.
Zanimivo. Skozi čas je postal nekak zlo…moj.

samo whatever. itak sploh nevem kaj naj.
lp.

looking for another you.

lucika — Wed, 07 May 2008 16:07:59 +0000

Ja, že en čas. Nisem še čis prepričana da bi tak mlada obupala nad dedi, pa vseeno mi na koncu od njih ne ostane nič drugega kot razočaranje. Pa spomini. Pa včasih laži - nekaterim še vedno verjamem. Včasih se sprašujem, zakaj me neka oseba privlači, ko pa je konec pa v bistvu spoznavam, da ni imela z mano čisto nič skupnega. In ja, to se mi je zgodilo spet.
Še vedno nisem čisto prepričana, zakaj mi je (bil) všeč res res res dolgo časa, pa skozi tak dolgo dobo nisem nikoli pomislila kaj je pravzaprav tisto kar me vleče k njemu. Ne vem, če je to normalno. Ne vem, če sem jaz normalna. Vem samo, da je njemu itak vseeno, pa če jaz okoli njega delam salte, čeprav je stokrat reko, da mu ni. Ja, vem. Lagal je. Spet. In jaz sem spet verjela.

Mogoče je ljubezen na svetu zato, da nas dvigne, ko smo že tako ali tako visoko in nas še močneje trešči ob tla medtem, ko že strmo padamo navzdol. Mogoče je tu zato, ker enostavno rabimo nekaj zaradi česar nam v življenju ni dolgčas, ali pa zato, da nam povzroča zaplete, al pa je vse skupaj le ena izmed preizkušenj, ki nam jih postavi življenje. No, če je to zadnje, pol nevem, kdaj je preizkušnja uspešno opravljena. Mogoče takrat, ko smo srečni.

No, pustmo malo njega. Itak ga mam vsepovsod dovol, polna sem ga, pa ga nekak težko dobim iz sebe. Ja, predolgo je bil tam. Kriva sem pa sama. Drugače smo bli danes celi dan na kopanji. blo je fajn, čeprav me zaj svinsko boli glava pa oke (vemja, čudno). Pa sonce me je malo opeklo. Tam smo se do nezavesti vozli po toboganih pa skakali v vodo pa plavali.Pa ja, blo je kul.

lp.

-Aja, btw, nova tema. Tema primerna za otroke baje :D Ja, vem čudna vam je, meni pa je všeč.

I mean nothing to you.

lucika — Thu, 24 Apr 2008 18:35:20 +0000

Lp vsem. Končno sem spet enkrat odprla to stran z resnim namenom, da nekaj napišem . Prepolna sem vseh stvari (nebi se rada pregrdo izražala ), ki pač moji glavi oz. še kakemu drugemu delu telesa ne pustijo, da bi se spravlo k sebi in začelo normalno delovat. Bol kot kdajkoli si nekak želim, da bi lahko šla nekam sama pa pustla vse ostale stvari in ljudi za sabo. Nekam, kje bi lahko začela novo življenje al pa bi ga preprosto končala. Nekam, kamor bi lahko šla in enostavno vzela vse misli iz moje glave. Se izpraznila. Dosti časa že razmišlam, če majo vsa moja prizadevanja sploh smisel. Če je prav, kar delam. Opažam da veliko stvarem vrjamem, ne znam si dopovedati, da ne držijo. Sposobna sem sprejeti, ne pa odpuščati. In tak mi je žal, ker vem, da so stvari, ki jih nemorem več spremenit, čeprav bi jih htela, ker vem da niti jas nisem dovol trmasta oz. močna oz. kakršnakolibižemoglabit da bi lahko karkoli spremenila.
Vedno bol me navdajajo vsi stranski učinki ljubezni oz. še bolj močnega hrepenenja po njem. Nesramen je, butast, pa vseeno dovolj nežen in pameten da me lahko spravi in pripravi do kerekoli stvari. Preveč mi je pri srcu (čeprav se še zdaj ne zavedam kdaj točno je zlezo tak globoko tja), preveč ga mam rada, preveč ga pogrešam, ko ga ni. Mogoče bi kdo reko, da sem premlada, da se mučim s tem. V bistvu tega sploh ne delam prostovoljno.
Mogoče on sploh ni tak nesramen pa pameten. Mogoče sem enostavno jaz preveč neumna in mu zaslepljena od njegovih prodornih zelenih oči dovolim vse. Mogoče se mu vdajam brez boja.
Mogoče enostavno nisem dovol močna, da bi se upirala česu ali komu takšnemu, kot je on.
No, verjetno že preveč nakladam. V vsakdanjem živlenju se nekak znajdem, v šoli mi gre, tudi drgače. Živim od trenutkov sreče (za katere si lahko predstavljate od kod in kako prihajajo).
No, verjetno se bom zaj pogosteje spravlala k pisanju.

Lp.

pomlad.

lucika — Mon, 31 Mar 2008 13:44:19 +0000

Zunaj je soonček Ne morem vrjet Čas se je že prestavo, očitno se začenja prava topla sončna pomlad. Zaj mamo v šoli april totalno prost, pol maja pa še pol junija pa 6 tednov dva testa na teden. Mučenje. Dala sem skos vsa tekmovanja, ki se jih v začetki leta sploh nisem mislila lotit, čakajo me še samo čebelice kar pa je itak totalno sproščujoče. V soboto smo meli še Cankarjevo, ki je blo…no…svinsko, če se lepo izrazim. Še danes iščem samo sebe v poplavi vseh tistih besedil in besed in navodil pa še vedno iščem resničen in najbolj smiseln pomen povedi “Zakaj sem jaz tebi samo ti, čeprav si ti meni jaz?”. uspelo mi je napisat eno polo pa še pol druge spisa, razmišlala sem ko nora in študirala kaj bi radi od mene. Na koncu bo itak vrjetno en sam nič od zlate . Drugače pa se ne dogaja nič omembe vrednega. Čisto nič.

Lp.

with you.

lucika — Sun, 23 Mar 2008 15:03:37 +0000

No, v petek sem bla v Lenarti. Že nekaj cajta študiram, kaj si vbistvi mislim o tem, razn tega da je blo super zakon in da sem lahko za tistih par ur pozabla na vse probleme ki mi trenutno črnijo življenje. Vrjetno je tut to nekaj in dovol drugače pa so zaj toti prazniki pa to. Polna sem predvsem čokoladnih jajc pa malih nadležnih frocov. Se vem da ne razumete. Drugače pa mam spet eno hudo razmišljujoče obdobje in vrjemite da nočete vedet kaj vse mi lazi po glavi. No, nima veze. Fajn preživite še ostanek praznikov.

sneeeeg

lucika — Thu, 20 Mar 2008 13:07:46 +0000

Okej, to ni res. Čeprav je. Pri nas, v Gornji Radgoni, skoraj v prekmurju je pol ure šo S-N-E-G. Na prvi pomladni daan . Vidli pa smo medtem ko smo pisali kenguruja haha. Naloge so ble teške takot vsakič. Vsaj probala sem Drugače smo pisali še zgodovino, ki je očitno že drugi predmet pri kerem sem si v totem tedni pokvarla prihodnost. Ne vem kaj je narobe, še majn kaj se dogaja. Upam lahko, da bom pisala 4 čeprav vem da nebom. Škoda.
In jutri se bo mogoče zgodil moj prvi prostovolni izlet v Lenart haha. Če bo mama pustila seveda .
No, nimam več kaj za napisat. Želim si še tone tone snega. Pa čim manj pomladi.

Lp.

in spet…

lucika — Wed, 19 Mar 2008 13:27:12 +0000

…bom enkrat po dolgem dolgem dolgem času nekaj napisala. Mogoče je konec vsega šolskega kaosa in mam končno vsaj malo cajta za sebe, no, ni ga konec, se je pa malo umirilo vse skupaj. Ti dnevi so mi dosti bol všeč kot vsi prejšni, toti (še ne pomladni) sonček mi vliva neko novo energijo. V življenju uživam tak zlo, kot že res dolgo nisem in sem zato res dobre volje .
Od tistega datuma mojega zadnega vpisa, ki ga rajši nebi omenjala se je zgodilo marsikaj. Ne da se mi vsega opisovat, kr bi trajalo par ur pa še dolgocajtno bi blo. Mogoče je dovol že to, da povem, da sem srečna vesela in že nekaj časa čisto nov človek. Za to so krivi ljudje, ki me obkrožajo pa še ena mala stvar, ki jo imenujemo ljubezen. Končno imam dovolj velika pljuča da vdihnem 5 ton pomladanskega zraka in živim. Čeprav je današnji dan izjema, dihat mi je danes še posebej teško kr smo malo prej pisali matematiko. In matematika me duši (sigurno vete, kaj mislim). Aja, pa obljubim da bom začela malo pogosteje pisat kaj.

Lp.